Slovenski etnografski muzej že od časa svojih predhodnikov v 19. stoletju zbira tudi zunajevropske zbirke, ki pa jih je od preimenovanja v SEM l.1964 kontinuirano predstavljal ne kot fenomene Drugega, temveč kot prikaz avtohtonih kultur v takratnem obdobju dekolonizacije. Že dolgo ima kustodiat za zbirke iz Afrike in Amerike. Zadnjo razstavo v tej smeri so odprli 18. junija letos in bo na ogled do 6. septembra. Gre za razstavo »Tanzanija: Med senco kolonializma in sodobnimi pogledi«. Zasnovala jo je kustosinja dr. Tina Palaić, naša sogovornica, s katero smo se sprehodili po razstavi in načeli razmislek o posledicah kolonializma ob primeru afriške države Tanzanije. Razstava temelji na zbirki predmetov in fotografij iz zapuščine Vrhničanke Antonije Grom in njenega sina Stanka, ki so jo potomci pred nekaj leti izročili muzeju. Tina Palaić je razstavo pripravila v sodelovanju s tanzanijskim muzealcem in umetnikom Eliabujem Mbonimbo, ki je spoznal kraje, v katerih sta delala omenjena Vrhničana, Antonija od l.1930, sin Stanko pa od l.1937 do vrnitve domov l.1962. Z avtorico koncepta razstave sva ob ogledu razmišljala o posledicah kolonializma, ne le v Tanzaniji, ampak na splošno, skupaj s širšim kontekstom povojnega obdobja dekolonizacije in vloge Jugoslavije v gibanju neuvrščenih držav. FOTO: Tina Palaić, SEM VIR: FB SEM

Tokratni gost se že dolgo ukvarja s preučevanjem evolucijskih lastnosti pajkov kot ene najstarejših oblik življenja na Zemlji. Evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU v zvezi s pajki med drugim pravi, da sta ena njihovih najzanimivejših lastnosti njihovo predivo in mreže, v katere lovijo svoj plen. Prav evolucijske pridobitve, povezane s predivom in njegovo uporabo, so bile ključne za njihovo diverzifikacijo. Različni tipi prediva, ki ga proizvajajo pajki, veljajo za ene najbolj lepljivih, najmočnejših, najbolj elastičnih in po natezni trdnosti najkakovostnejših biomaterialov sploh. Zato poskušajo razumeti evolucijski pomen tega prediva, od nivoja molekul do njegove uporabe za gradnjo visoko zmogljivih mrež. Na drugi strani ima predivo pajkov zaradi svojega pestrega nabora zanimivih mehanskih lastnosti izjemen potencial kot biomaterial za človeško uporabo. Čeprav za zdaj še niso dosegli rutinske uporabe pajčjega prediva za kakršen koli namen, to živahno raziskovalno področje nakazuje uporabnost v tako rekoč vseh sferah našega življenja, od neposredne uporabe materiala, izdelave novih himernih biomaterialov do izboljšave sintetičnih in izuma novih materialov. FOTO: Pajek navadni križevec (Araneus diadematus) plete mrežo VIR: Matjaž Gregorič

Gostja, slovenistka, predvsem pa etnologinja dr. Marija Klobčar iz Kamnika, je skozi dolgoletne raziskave ustnega ljudskega izročila, dediščine potujočih pevcev, geneze ljudskih pesmi in medkulturnega prepletanja dvojezičnih izrazov tovrstne pisne in nezapisane dediščine, v svoj opus uvrstila tudi pred kratkim pri Založbi ZRC SAZU izdano študijo z naslovom »Zvonovi so sami zapeli – naravne nesreče in kolektivni spomin«. V povzetku predstavitve na spletni strani založbe so zapisali, »da se monografija vsebinsko večinoma naslanja na (t.im. »beljaški) potres leta 1348, za samo obravnavo te teme pa je bilo odločilno razreševanje zgodovinskega konteksta izročila, povezanega s Kamnikom in z izročilom o jezeru, ki naj bi bilo na prostoru tega mesta pred potresom«. Temeljno raziskovalno izhodišče dela je soočenje interpretacij zgodovinopisnega pristopa, ki temelji izključno na pisanih virih o dogodku (za razliko s Koroško, jih s Kranjske praktično ni) z interpretacijo nezapisanega ljudskega izročila. Avtorica izpostavlja, da slednja razlaga ne more dokazljivo pojasniti datumov dogodkov, lahko pa s poglabljanjem v nepisno dediščino odpre nova zgodovinska razumevanja teh dogodkov. Primer: gradovi, novi trgi in naselja nemških priseljencev na ozemlju sedanje Slovenije v drugi polovici 14. stoletja prvenstveno niso nastali zaradi posledic smrtonosne »črne« kuge po potresu temveč zaradi posledic potresa, torej razrušenih gradov in naselij z večinskim slovenskim prebivalstvom vred. FOTO: Marija Klobčar v našem studiu s knjigo v rokah VIR: Program Ars, Goran Tenze

Ves teden od danes do petka (15.-19.6.) v organizaciji Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni poteka Mednarodna krasoslovna šola »Klasični kras«, tokrat že 33. in v znamenju mota »Poti ogljika v krasu«. Pred začetkom je bil naš gost krasoslovec prof.dr. Franci Gabrovšek z inštituta, poleg njegovega kolega dr. Mitje Prelovška (tudi z inštituta) odgovoren za organizacijo in izpeljavo tokratnega, zdaj že kar tradicionalnega večdnevnega simpozija in hkrati šole. Enkrat na leto le-ta omogoča snidenje raziskovalcev kraškega podzemlja iz vsega sveta (letos 120 sodelujočih), tako tudi študentov, ki si na ta način pridobivajo potrebne raziskovalne izkušnje iz vsakokratne teme. In zakaj letošnja tema? Ogljik, ki v krasu kroži med organsko snovjo, zrakom, vodo in karbonatno kamnino, igra osrednjo vlogo pri raztapljanju in izločanju karbonatov. Tokrat krasoslovci skušajo dopolniti spoznanja o tem, kako se ogljikove poti v kraških masivih začenjajo, končujejo in prepletajo ter kakšen je globalni pomen teh procesov kot ponorov CO2. Več o tokratni krasoslovni šoli pa tudi na strani https://iks.zrc-sazu.si/ . FOTO: Krasoslovci merijo količine CO2 v kraškem podzemlju VIR: https://izrkp.zrc-sazu.si/sl/novice/33-mednarodna-krasoslovna-sola-klasicni-kras

Povod za tokratno temo je bilo vabilo Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri pri Vrhniki na ogled kovanja v stari muzejski kovačnici pred dobrima dvema tednoma. Tam že kar nekaj let kovač iz Cerkelj na Gorenjskem Janez Globočnik obiskovalcem demonstrira kovanje na nakovalu. Ob tem je nastal pogovor v katerem sva govorila o tem vedno redkejšem poklicu, in o tem, zakaj poklica kovač ni več v naboru priznanih poklicev pri nas. Z Globočnikom nisva govorila o kovačih kot enih od predhodnikov knjige narave, torej spoznavanja lastnosti snovi, rude, za preoblikovanje v človeku koristne predmete. Je pa ta del nadomestil uvod v pogovor. V uvodu sem na kratko povzel izvor kovaštva in starodavne začetke človekovega spoznavanja z lastnostmi snovi. To se je pri ljudstvih, ki so izumila zgodovino zrcalilo tudi v njihovih mitologijah. Stari Grki, oziroma Heleni, kot se sami imenujejo še danes v svojem jeziku - njihova dežela je bila nekoč Helada, danes pa je »Eliniki dimokratia – grška republika« - Heleni so torej imeli Pantheon, skupek bogov, Olimpskih in starejših Titanskih bogov. Menda je bil najgrši in celo malce pohabljen, tako da je šepal, Hefajst, sin Zeusove žene Here, ki pa ga je po rojstvu zaradi iznakaženosti zavrgla in ga vrgla v morje. Po dnevih padanja (značilno pretiravanje) se je znašel nekje, kjer se je naučil taliti rude in kovati kovine. S tem znanjem se je tudi maščeval Heri tako, da je zanjo skoval zlati prestol, ki je sedečega priklenil. Cena za izpust Here, ki so jo moledujoči bogovi morali plačati Hefajstu , da jo izpustijo, je bila roka najlepše od lepih – Afrodite. Bog ognja, kovačev in obrtnikov Hefajst je z veščino razumevanja transformacije rude, torej snovi v bolj uporabno snov – kovino, pokazal vztrajnost tako kot jo je pokazal pri tem, da je zaradi nje dobil najlepšo žensko. Ki ga je sicer varala z bogom vojne Aresom, ampak se je tako kot materi, maščeval tudi Afroditi in njenemu ljubimcu. Ko sta bila v postelji pred vrhuncem je nanju vrgel mrežo, in na ogled golega ujetega para povabil vse bogove z Olimpa, ki so se ob tem menda celo zabavali. Ta zgodba pove veliko o naravi starogrških bogov, boginj in njihovih podobnikov in podobnic. Gre za personifikacije človekovih osebnostnih lastnosti in prikaze fenomenov narave – Pozejdon je bil npr. bog morja. No, kovaštvo je bila ena od prvih začetnih dejavnosti spoznavanja snovi. In tako nemara eden od začetnikov znanosti, ki se od vere razlikuje v preprostem dejstvu. V verski fenomen verjamemo brez dokaza o njegovem dejanskem obstoju, znanost pa z dogovorjenim pojmovnim aparatom in metodami potrebuje dokaz o obstoju neke lastnosti, procesa ali prehoda iz enega v drugo stanje, agregatno, bi rekli kemiki. FOTO: Kovač Janez Globočnik kuje podkev, ki jo je pravkar iz žerjavice s kleščami potegnil na nakovalo v Tehniškem muzeju Slovenije VIR: Program Ars, Goran Tenze

Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci. Po vsem svetu obstaja potreba po izboljšanju napak merjenja krvnega tlaka (KT) za pravilno diagnosticiranje hipertenzije. Bolezni srca in ožilja vsako leto povzročijo 17,9 milijona smrti in pomenijo znatno finančno obremenitev za zdravstvene sisteme. Trenutno merilno negotovost 3 mmHg bi bilo treba izboljšati. Tokratni gost prihaja s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani oziroma Laboratorija za metrologijo in kakovost. Asistent dr. Žan Tomazini je s sodelavci razmišljal o sfigmomanometrih in avtomatskih merilnikih srčnega tlaka, ki jih že v osnovi kalibrirajo le s senzorji, ki merijo statični tlak. Manšeta, ki jo ovijemo nad komolcem, pa dejansko meri tlak v njej sami in ne srčnega, ki je seveda dinamična kategorija. Od tod je prišla ideja za uporabo kondenzatorskega mikrofona, ki bi namesto klasičnih senzorjev tlaka v manšeti zaradi njegovih lastnosti pravzaprav merila dejansko dinamiko srčnega tlaka. Med drugim jih je k temu spodbudila odsotnost standarda za dinamično komponento tlaka. To se uporablja v algoritmih, s katerimi merilniki pridejo do vrednosti o sistoličnem/diastoličnem tlaku. V objavljeni študiji so predlagali novo metodo merjenja zračnega tlaka v cevi sfigmomanometra med merjenjem krvnega tlaka z uporabo kondenzatorskega mikrofona. Zasnovali, izdelali in preizkusili so sistem, ki uporablja metodo radiofrekvenčne (RF) modulacije za pretvorbo sprememb kapacitivnosti kondenzatorskega mikrofona v signale tlaka. Radiofrekvenčni mikrofon so preizkusili z nizkofrekvenčnim virom zvoka, simulatorjem krvnega tlaka in s piezoresistivnim senzorjem tlaka kot referenco. Izvedli so potrebne teste za oceno negotovosti sistema. Prototip RF mikrofona ima delovno frekvenčno območje od 0,5 Hz do 280 Hz v območju tlaka od 0 do 300 mmHg. Skupna razširjena negotovost (k = 2, p = 95,5 %) RF mikrofona je bila 4,32 mmHg. Predlagana metoda bi lahko vzpostavila sledljivost naprav za merjenje krvnega tlaka do akustičnih standardov, opisanih v standardu IEC 61094-2, in bi se lahko uporabila tudi pri oblikovanju dinamičnih standardov krvnega tlaka. V pogovoru pa več o tem, zakaj so za preizkušanje hipoteze o točnejšem merjenju srčnega tlaka prišli z uporabo radiofrekvenčne metode pri odzivu tega mikrofona na zvok srčnega utripa. FOTO: Shema predlaganega RF mikrofona za merjenje srčnega tlaka VIR: Žan Tomazini

Blizu Ljubljane in malo pred Domžalami, točneje v Brinju, že od leta 1966 obratuje Reaktorski infrastrukturni center, ki je del Instituta ''Jožef Stefan'', največje javne raziskovalne ustanove pri nas. Šestdeset let je minilo od začetka delovanja tamkajšnjega eksperimentalnega oziroma raziskovalnega jedrskega reaktorja TRIGA Mark II. Reaktor je takrat dobavila ameriška jedrska družba General Atomics, infrastrukturo centra pa so zgradila domača gradbena podjetja. Z njim in v njem so raziskovalne skupine inštituta, sorodnih raziskovalnih ustanov pri nas, od Univerze v Ljubljani pa do skupin iz tujine, uporabljale napravo za treniranje in šolanje uporabe reaktorjev in jedrske tehnologije nasploh, za raziskave z nevtroni in žarki gama, za izdelavo radioaktivnih izotopov. Predvsem pa je bil ta reaktor, sicer razmeroma šibke toplotne moči 250 kWatt, temelj za izgradnjo zmogljivosti in znanja za Slovenijo kot jedrsko državo. Danes zvečer bo tako predsednica republike na slovesnosti v Ljubljani inštitutu za izjemen prispevek k razvoju slovenske znanosti, jedrske varnosti, energetske neodvisnosti in mednarodne prepoznavnosti Republike Slovenije ob 60-letnici delovanja reaktorja TRIGA podelila državno odlikovanje, zlati red za zasluge. Predstavitev šestih desetletij delovanja tega reaktorja, osnovne in visoke šole za upravljanje in delovanje jedrske elektrarne v Krškem, so nam novinarjem predstavili sedanji ključni ljudje centra in reaktorja, ki jih bomo slišali v oddaji. Prvi bo na vrsti, od lani direktor IJS, prof. dr. Leon Cizelj, poznavalec jedrske tehnike in že dolgo povezan z delovanjem reaktorja, sledil mu bo vodja Reaktorskega infrastrukturnega centra dr. Anže Jazbec, predstavitev pa bo sklenil prof. dr. Luka Snoj, vodja reaktorja TRIGA, sicer pa tudi vodja Odseka za reaktorsko fiziko – F8 na inštitutu. FOTO: Modrina hladilne vode reaktorja po poskusnem zagonu in delovanju VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokrat smo oddajo namenili 25-letnici izhajanja znanstvene revije Studia Historica Slovenica, ki jo izdajata Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča in Znanstveno-raziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča v Mariboru. Odgovorni urednik prof.dr. Darko Friš, sicer zgodovinar in trenutno dekan Filozofske fakultete Univerze v Mariboru je v pogovoru izpostavil, da se je revija v četrt stoletja uveljavila kot pomemben znanstveni forum za objavljanje izvirnih raziskav s področja zgodovine ter sorodnih humanističnih in družboslovnih ved. Revija ima izrazito interdisciplinarno usmeritev in objavlja raziskave s področij zgodovine, etnologije, umetnostne zgodovine, arheologije, geografije in jezikoslovja ter strokovne ocene in poročila o znanstvenih publikacijah in dogodkih. Posebno pozornost pa seveda namenja tudi z lokalno in regionalno zgodovino povezanim temam, in tako pomembno prispeva k razumevanju zgodovinskega razvoja Maribora in širše regije. FOTO: Grafični moto revije Studia Historica Slovenica VIR: arhiv revije SHS

Ko je "oče biološke taksonomije" švedski botanik Carl Linné (23. maj 1707– 10. januar 1778) sredi 18. stoletja iskal informacije o gozdni živalici, ki jo je za preživetje lovilo pol Evrope, je podatke o polhu (tax: glis glis) dobil prek takrat v Idriji na Kranjskem živečega Tirolca z imenom Giovanni Antonio Scopoli. Ta ga je opozoril na Valvasorjev opis polha v delu »Slava vojvodine Kranjske« (1689, Nűrnberg). V okviru EU ga lahko lovimo v jesenskih mesecih oktober in november le še v Sloveniji. Vprašanje pa je, koliko poznamo "znanega neznanca" - polha, ki spada v najstarejšo vrsto glodalcev na planetu. Že desetletja ga poleg drugih glodalcev na prostem preučuje muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani, prof. dr.Boris Kryštufek. Pred leti smo se z njim med drugim pogovarjali tudi o tem, zakaj evropski načrt zaščite naravnih okolij Natura 2000 te živali ne ščiti oziroma jo prepušča odločitvam posameznih držav. FOTO: Navadni polh (glis glis) VIR: https://zelenilovec.com/wp-content/uploads/2022/11/Navadni-polh-Zeleni-Lovec.jpg

Seizmologija je veda o potresih, ki je skozi desetletja izredno izpopolnila občutljive instrumente za merjenje. Ne more jih napovedati vnaprej, zaradi mednarodno povezanih omrežij potresnih opazovalnic pa odkriva najobčutljivejše tresljaje planeta, tudi plazove in ob obale butajoče valove. Ob primeru nenavadnega večdnevnega enofrekvenčnega seizmičnega signala septembra 2023, ki je prihajal z Grenlandije, so tudi na Uradu za seizmologijo ARSO odkrili, da je bil signal posledica velikega, v ozek fjord padajočega plazu. Povzročil je cunami z 200-metrskimi valovi – v ozkem fjordu je ostal – in vseeno povzročil nihanje, ki ga je zaznavalo veliko merilnih naprav severne poloble. Zaradi dolgoletnega segrevanja se je tam stalil permafrost, in mešanica ledu in kamenja je zgrmela kilometer navzdol. Vodja sektorja za potresna opazovanja z Urada za seizmologijo ARSO mag. Izidor Tasič je poleg fenomena tega seizmičnega signala z Grenlandije pojasnjeval tudi, kako je postavljena mreža seizmoloških instrumentov za razumevanje naravnih pojavov v notranjosti Zemlje, hkrati postala sistem globalnega nadzora fizikalnih dogajanj, posledic klimatskih sprememb. FOTO: Skica slovenskih potresnih opazovalnic z občutljivimi instrumenti meri bližnje in zelo oddaljene tresljaje VIR: ARSO, arhiv