Tudi po več kot desetletju ukvarjanja s keramiko je vsako odpiranje peči presenečenje, pravi keramičarka in ustvarjalka Hana Karim. Poznamo jo predvsem po izdelavi uporabne keramike, posode in skled intenzivnih barv, zdaj pa se z zidnimi skulpturami oz. keramičnimi slikami predstavlja na razstavi Fragmenti spominov v Galeriji »S« na Ljubljanskem gradu. Hana Karim je spregovorila o povezavi svoje družine in keramike, o tem, zakaj keramika nagovarja sodobnega človeka, o svojem pristopu k snovanju in seveda o pričujoči razstavi.

V Jakopičevi galeriji v Ljubljani do začetka oktobra poteka razstava del nizozemskega fotografa Roba Hornstre. Razstava z naslovom Običajni ljudje, ki je bila v podobni postavitvi na ogled že v Fotomuseumu Den Haag, ima tokrat nov dodatek. Premierno so namreč na ogled njegove fotografije, nastale v Sloveniji, te pa so del še nedokončanega projekta Evropejci. V tem projektu poskuša skupaj z novinarjem Arnoldom van Bruggenom fotografsko in z besedili ujeti duh časa v današnji Evropi, pri čemer se osredotoča na življenje na periferiji, ne v mestih. Ob razstavi je nastal tudi katalog, posvečen portretom, nastalim v Sloveniji z naslovom Kjer ogenj tli. Prevode bere Bernard Stramič, zvok in montaža Liam Samsa.

Mednarodni festival Svetlobna gverila svojo jubilejno, že dvajseto izdajo praznuje z naslovom Raznolikosti. Tako želijo organizatorji poudariti, da so dela, ki jih predstavlja, različna in da se jih je v dvajsetih letih veliko nabralo. Svetlobna gverila je v tem času postala mednarodno prepoznaven festival, ki je hkrati tudi ena osrednjih prireditev za prikaz sodobne svetlobne umetnosti v regiji. V oddaji gostimo sokuratorico festivala Niko Erjavec, ki je podelila svoje izkušnje in pot od obiskovalke do sodelujoče študentke, zdaj pa kuratorice festivala, ter razmišljala o pomenu Svetlobne gverile v našem prostoru. V drugem delu oddaje je gost pred mikrofonom Antonio Grulli, kurator sestrskega festivala Svetlobne gverile iz Torina Luci d'Artista, ki je podelil svoje mnenje o mediju svetlobe in smislu umetnosti v javnem prostoru. Bere: Aleksander Golja Tonska slika: Maks Pust Glasba: Beepblip

Družbeno kritični cerkveni slikar je tista za večino verjetno presenetljiva oznaka, s katero povezujemo Toneta Kralja, slovenskega umetnika, predstavnika ekspresionizma in nove stvarnosti. A njegova etična drža je očitna že v zgodnejših delih, poudarja Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki in avtor razstave Tone Kralj – vizionarski mistik v Narodni galeriji v Ljubljani, ki se osredotoča na čas med obema vojnama. Ob vstopu v razstavne prostore uzremo dve, širši javnosti dolgo nedostopni, deli – monumentalno, skoraj trimetrsko Zadnjo večerjo in pa nekoliko mlajšo Saloma. Sliki spadata med vrhunce Toneta Kralja in sta bili za to priložnost tudi konservirani-restavrirani.

Rezi, prekrivanja, šivi in fragmenti podob – to je način, kako poskuša svet razumeti umetnica Tanja Lažetić, ki že več desetletij raziskuje razmerja med vidnim in skritim in pa teme vsakdana, spomina, identitete. Pri tem se medijsko ne omejuje – ob knjigi umetnice, fotografiji, videu, keramiki, instalaciji in performansu se v zadnjem času nekoliko presenetljivo obrača k slikarstvu. V Mestni galeriji Ljubljana je na ogled njena razstava z naslovom Laž, ki med drugim prinaša tudi delo Dialog v kuhinji, 2. del. Gre za dialog umetnice z orodjem umetne inteligence o njenem delu, v katerem igra samo sebe in sprašuje, ali bi Tanja Lažetić tako tudi odgovorila. In kaj je odgovorila Izi Pevec?

Odprtje letošnjega Beneškega bienala so pospremili številni protesti ter politični odzivi. Kako ob tem gledamo in doživljamo projekte v nacionalnih paviljonih ter osrednjo razstavo V molu kamerunsko-švicarske kustosinje Koyo Kouoh? Ta se nekaterim komentatorjem zdi premalo politična. Že ob vstopu v Arsenale obiskovalce sicer pričaka pesem If I Must Die (Če moram umreti) palestinskega pesnika Refaata Alareera. A vendar marsikaj tudi umanjka, poudarja Zdenka Badovinac, nekdanja direktorica Moderne galerije v Ljubljani. Saša Nabergoj, direktorica Galerije Ivana Groharja v Škofji Loki, pa ob tem dodaja, da je letošnji bienale v smislu kulminacije številnih kriz in problemov prelomen. Kako sta v luči vsega političnega vrenja doživeli osrednjo razstavo in kateri nacionalni paviljoni so ju letos najbolj nagovorili?

Še vedno keramično ustvarjalnost povezujemo predvsem z uporabnimi predmeti in zelo zahtevno tehnično izvedbo. A keramika je že zdavnaj presegla zgolj svojo praktičnost in pogojenost z obrtniško veščino mojstrov, meja med uporabnim in umetniškim pa se je precej zabrisala. Številna dela so konceptualna in kritično naslavljajo družbene probleme, spet druga že z načinom ponovne uporabe opozarjajo na ekološko razsežnost. Izbor inovativnih in presežnih primerov si vsaka tri leta lahko ogledamo na Mednarodnem trienalu keramike UNICUM v Ljubljani. 6. izdaja poleg že tradicionalne predstavitve umetniške izdelkov v Narodnem muzeju Slovenije prinaša še razstavo uporabnega oblikovanja v Centru Rog. Skupaj tako razstavlja 170 umetnikov iz več kot 30 držav.

V Galeriji Božidar Jakac v Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki je do konca avgusta na ogled razstava Vprašanje pogleda, ki obsega pregled delovanja fotografa Jake Babnika v zadnjih dveh desetletjih. Babnik prek opazovanja in beleženja sprememb v kulturni krajini svojega neposrednega okolja analizira sodobne družbene fenomene in gledalce spodbuja k preizpraševanju (naučenega) pogleda.

Aleksander Bassin je svoje prve kritiške komentarje že v srednji šoli zapisoval v beležko. Najprej je doštudiral pravo, potem še umetnostno zgodovino in prav likovni umetnosti je posvetil vso svojo kariero – kot kustos, kritik, publicist, organizator razstav in dolgoletni direktor Mestne galerije Ljubljana. Pred nekaj leti je svoje spomine ujel v avtobiografijo Obris mojega časa, zdaj pa je pri Založbi ZRC izšla 380 strani dolga knjiga zbranih člankov, predavanj in neobjavljenih prispevkov, ki jih je ustvarjal od petdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Naslovil jo je Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret. V njej najdemo spise o mejah in razsežnostih slikarstva in kiparstva danes, umetnosti v krizi in možnih alternativnih poteh, premisleke o skupinskih identitetnih prostorih, kot je Metelkova mesto, pa tudi predstavitve domačih in tujih umetnikov.

Na travniku v Logu pod Mangartom danes ni več skoraj nobene sledi, a tam je kratek čas stala džamija, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska za potrebe bošnjaških vojakov na soški fronti. Ta praznina pa je še danes polna pomenov, ki bodo v ospredju letošnje slovenske predstavitve na 61. Beneškem bienalu sodobne umetnosti. Skupina Nonument se namreč s projektom Zvočna sled nevidne hiše posveča zgodbi te stavbe, ki je stala le nekaj mesecev, vendar njena sled odpira vprašanja spomina ter politične, verske in teritorialne zgodovine. Pri projektu so med drugimi sodelovali znanstvena svetovalka Anja Zalta, kustosinja Nataša Petrešin-Bachelez, skladatelj Gašper Torkar, vokalna skupina Vokum in Irena Z. Tomažin; komisarka pa je Martina Vovk, direktorica Moderne galerije. Kot poudarjajo avtorji, bo instalacija vzpostavila kontemplativen prostor poslušanja, ki povezuje preteklost in sedanjost ter razpira prepletenost religije, politike in vojne, obenem pa odprla vprašanja o nevidnih strukturah kolektivnega spomina in spreminjajočih se identitetah evropskih muslimanskih skupnosti. Projekt so v pogovoru predstavili Nika Grabar, Miloš Kosec in Neja Tomšič, ki so skupaj z Martinom Bricljem Barago člani skupine Nonument.