Pogled v zgodovino Cerkve pove, da je po koncilih – vseh je bilo doslej 21 – vedno znova prihajalo do razkolov. Razkolne skupine so vedno Cerkvi očitale, da se je izneverila izročilu in vpeljala nekaj novega, česar to izročilo ne pozna.

Duhovniki smo še vedno samo ljudje in v bistvu sem hvaležen, da smo tudi duhovniki krhki, grešni in obdani z raznimi slabostmi.

Zakaj imamo radi to državo po 35 letih samostojnosti in demokracije? Ne zato, ker je v njej marsikaj narobe. Ljubim jo, ker je moja, ker je naša, ker je samostojna, ker je slovenska.

Sedanja menjava oblasti je jamstvo za prihodnje menjave oblasti, v katero koli smer že bodo šle. In teh menjav nikdar ne bi smeli, če smo resnični demokrati, razumeti kot »konec sveta«, temveč jim, čeprav skozi stisnjene zobe nezadovoljstva s to ali ono oblastno ekipo, izrekati trikratni hura.

Uničujoč, drag, škodljiv, po vseh civilizacijskih merilih nedopusten poseg v najsvetejši del mesta ne bi poškodoval le Plečnikove dediščine. Gradbeni tujek bi preusmeril in pospešil tok podtalnice, smrtonosni udarec pa bi neprecenljivi bližnji dediščini s posledičnim posedanjem zadalo spiranje drobnih delcev, opozarjajo strokovnjaki.

Ob nedavnem Ritmu srca avtor razmišlja o močni povezovalni in duhovni vlogi sodobne krščanske glasbe, ki skozi skupno petje združuje različne generacije in mladim približuje vero. Ob tem poudarja, da mladi tudi danes iščejo iskrena in smiselna sporočila, do njihovih src pa lahko pogosto pridemo prav prek glasbe.

Organizacije, ki se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo tudi letos spomnile, molile za žrtve in rablje ter spravo med nami. Že četrtič se bomo, »ker smo ljudje«, v soboto, 16. maja, zbrali na Trgu republike in se poklonili žrtvam komunizma.

Ko razmišljamo o svobodi medijev, ne govorimo le o pravicah novinarjev, ampak o pravici družbe do resnice. Ta pravica pa ni zagotovljena sama po sebi. Zahteva ljudi, ki so pripravljeni govoriti, pisati in tudi stati za izrečenim. In zahteva skupnost, ki takšno držo prepozna in podpira.

Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno …

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in pokončno, kar avtor postavlja v kontrast s pomanjkanjem preudarnosti pri številnih sodobnih politikih. Trumpov zapis je po naključju povečal medijsko pozornost papeževemu potovanju po Afriki, kjer je Leon XIV. opozarjal na vojne, korupcijo, družbene krivice in uničevanje okolja ter Afriko predstavil kot celino velikih potencialov za Cerkev in svet. Njegovi govori in srečanja so ga razkrili kot moralno avtoriteto, ki jo sodobni svet nujno potrebuje, ter kot pastirja, ki periferijo postavlja v središče in utrujenemu Zahodu kaže nova duhovna obzorja.