Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili. Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam. Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi. Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.

Salamonov tempelj velja za eno izmed čudes antičnega sveta. Pri njegovi gradnji v 10. stoletju pred Kristusom je veliki izraelski kralj uporabil vso svojo znamenito modrost, hkrati pa tudi svoj izjemni umetniški čut. Toda poročilo, ki ga beremo v današnji 2. Kroniški knjigi v Bibliji, zelo poudarja, da je bila gradna slovitega svetišča le priprava na dogodke, ki se bodo odvijali v njem. Ne samo največji dogodek, tudi najbolj temeljen, ki je upravičeval tolikšne izdatke, umetniško ustvarjalnost in tudi velikodušnost je bil prenos Skrinje zaveze. Kaj je bilo vendar v tej Skrinji, da je bila vredna tolikšnega truda in zahtevalo gradnjo tako sijajne stavbe? V njej sta bili Mojzesovi tabli Desetih Božjih zapovedi. Modri Salamon je vedel, da nič, kar bi človek še ustvaril, ni dovolj veličastno in se ne lesketa dovolj v lepoti, da bi bilo vredno hraniti najvišji čudež v zgodovini človeštva. Ta čudež je izrečena Božja beseda, njeno sporočilo, Ljubezen, ki jo zahteva Bog. Salamonu, kot najmogočnejšemu Izraelskemu kralju, pripada le skromno opravilo, da se preda lepoti svečanega bogoslužja, da v tišini svojega srca prisluhne melodijam cimbal in harf ter se zdrami ob 120 fanfarah duhovnikov in tudi sam zapoje besede psalmista z občudovanjem najvišjega Boga, »Boga, ki je dober in usmiljen«. Kralj Salamon nam s svojim sijajnim bogoslužjem, kjer je bilo toliko veličastnih daritev, umetniškega zanosa in tudi razkritja skrivnosti preko oblakov dišav, ki so se spuščali in dvigali, modri Salamon nam pove, da namreč ljudje potrebujemo svetišče lepote, da bi sprejeli tudi tempelj Ljubezni, kjer se k nam iz večnosti sklanjata Božja prizanesljivost in odpuščanje. Po besedah apostola Pavla je takšno izjemno svetišče in tudi veličastni tempelj vsako človeško telo, saj v njem prebiva Sveti Duh. To je Duh Ljubezni in usmiljenja. Toda kako težko je zazreti v enostavnem človeku takšen veličasten tempelj! S kakšno težavo v vsakdanji govorici zaznamo najlepše melodije! Težko je prisluhniti ječanju, vzdihom in molitvam trpečega sočloveka! Prav to se je dogajalo prerokom in tudi Jezusu iz Nazareta! Pravimo, da prav tako ljubezen med zakonci in prijatelji ubija naveličan odnos, kjer ni več začudenja in kjer je že v naprej vse jasno. Toda ko nekoga na novo spoznamo, smo ljudje pozorni na to, kar je presenetljivega in kar se nam lahko razkrije kot izreden dar. Kristus nam razodeva to nenavadnost in novost v slehernem človeku. Njegova ljubezen je tista, ki nam pomaga ohraniti kljub izjemni bližini sočloveka tudi njegovo skrivnost in odsev večnosti.

Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.

Slovenski pregovor pravi, da »beseda ni konj«. V poplavi novih internetnih medijev se to zdi še prav posebno res. Koliko milijonov besed spregovorimo, napišemo, vse lepo in grdo si upamo povedati v anonimnih komentarjih! Potem pa pride mlad računalničar od maše, pri kateri vsako nedeljo pridiga precej starejši župnik, in se skrivnostno smehlja. Ko ga vprašam, zakaj tak nasmešek, mi odgovori: Veš, kadar koli grem k maši, župnik pridiga prav zame! Ostrmela sem. Da starejši župnik pridiga tako, da mlad računalničar čuti, da so besede namenjene prav njemu? Šla sem poslušat tega pridigarja in odkrila, da ne pridiga za tega mladeniča, ampak zame! Ta duhovnik namreč govori predvsem o prebrani božji besedi. Vse njegove misli so oplemenitile besede Svetega pisma. Pri njegovi pridigi začutiš, da je beseda, ki jo izgovori, veliko vredna, ker je verodostojna, resnična, ima moč, da prodre v srce in se dotakne duše. Pri tem duhovniku je beseda res konj – in še veliko več. Je res nekakšen božji internet, ki te poveže z Njim, ki je vsemogočen in svet, tako vzvišen in tako oddaljen od nas ljudi in hkrati nam tako blizu, da si tega niti ne upamo pomisliti! Sredi poplave besed, anonimnih komentarjev, norčevanja, zasramovanja in osuplosti je duhovnik, ki še vedno govori iz oči v oči, iz srca. Še mikrofona ne uporablja, kajti njegova cerkev je majhna, vernikov malo. Njegov glas pa je kljub letom močan in jasen. Zdi se mi, da prav zato ljudje, ki ga poslušajo, čutijo, da govori in pridiga prav zanje, prav njim. In kot se božja beseda nikoli ne vrača od poslušalca, ne da bi obrodila vsaj majhen plod, tako tudi pridige tega neznanega župnika nikoli niso neuspešne. Poleg že omenjenega računalničarja je še veliko takih, ki jim njegova beseda prinaša božji blagoslov. Ko si bodo ljudje upali povedati, kaj mislijo, iz oči v oči, tako kot ta župnik, bodo besede spet pridobile težo in gradile zaupanje. Če greste kdaj mimo te majhne neznane cerkve in slišite župnika pridigati, vstopite in prisluhnite. Pridiga namreč prav za vas.

Slišala sem zgodbo šestih mož, ki so zmrznili v globoki, temačni jami. Razmišljala sem. Ali bi se to zgodilo, tudi če bi znali biti odprtih rok? Vsak izmed njih je namreč imel v rokah debelo gorjačo, ogenj sredi jame pa je ugasnil, ker so pokurili vsa drva. Pa tudi zgodbo o dveh zakoncih, ki sta živela v obilju. Od svojega bogastva nista nikomur privoščila ničesar. Niti lepe besede ali nasmeha. Še več, dala sta postaviti visoko ograjo, da ju je ločila od sosedov. Zdaj, v starosti, pa sama, poponoma sama čepita v svoji veliki, razkošni hiši. Otroka sta se odselila, sosedov ne moreta niti videti, ker ju zid ločuje od prijaznih ljudi. Škoda, ker ti ljudje niso slišali Jezusovih besed: 'Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v božje kraljestvo.' Ob teh besedah sem se spomnila na altajsko zgodbo o revnem kovaču. Ker je zanimiva, jo bom delila z vami, saj sem prepričana, da so na svetu tudi radodarni ljudje. Vsebina je taka: V Kurajski stepi je živel reven kovač, ki je bil kljub revščini srečen s svojo ženo in sinom. S sinom sta skupaj kovala konje in ljudem popravljala orodje. Za svoje delo oče ni zahteval plačila, temveč je ljudem ljubeznivo rekel: »Mi vsi smo otroci enega boga in smo dolžni pomagati drug drugemu.« Nekega dne se je zgodilo, da se je sin zaljubil v hčer bogatega trgovca iz bližnjega mesta. Tudi dekletu je bil fant všeč, vendar so njeni starši odločno nasprotovali poroki. »Za nič na svetu te ne bom oddal temu revnemu kovaču! Nismo te vzgajali zato, da boš v gorah čuvala ovce!« je govoril njen oče. Na Altaju pa je bil običaj, da so fantje ukradli dekle, in tako je naredil tudi kovačev sin. Nevesto je pripeljal domov in začele so se priprave na poroko. Ker njena bogata oče in mati nista mogla preprečiti poroke, sta se domislila zahrbtne zvijače. Povabila sta vse svoje bližnje in daljne sorodnike, prijatelje in sosede. Prepričana sta bila, da jih revni kovač ne bo mogel postreči. Osramotila bi njega in hčer, tako da bi jo z vso pravico odpeljala nazaj domov. Ob pripravah na poroko je bil sinov oče zelo prestrašen. Z žalostjo in skrbjo se je povzpel na goro, ker je sklenil, da se bo vrgel z nje ter se tako izognil sramoti, ki ga je čakala. Na vrhu pa je presenečen zagledal množico ljudi, ki so prihajali k njegovi domačiji. Na dvorišču so pripravljali mize in se zbirali okoli njegovega doma. Ženske in otroci so prinašali darove in hrano. V tistem trenutku je spoznal, da so se uresničile besede, ki jih je leta in leta govoril vsem: »Mi vsi smo otroci enega boga. Dolžni smo pomagati drug drugemu.« Spustil se je z gore in pohitel proti domu. Okrog in okrog so bile postavljene mize z belimi prti in obložene tako bogato, da so se šibile od vsega dobrega. Spoznal je, da se mu je vse, kar je dobrega storil v svojem življenju, zdaj tisočkrat povrnilo. Še bolj presenečen je bil nevestin oče, ki je s številčno družino prišel na svatbo. Pričakale so jih množice ljudi in bogato obložene mize. Vsi tisti, ki jim je kovač vse življenje brezplačno koval podkve za njihove konje, so se mu zdaj oddolžili za njegovo radodarnost. Čeprav je bil dekličin oče pravzaprav razočaran, je moral priznati, da se je hči omožila v nadvse srčno in prijazno družino. Ni več nasprotoval tej zvezi, ampak jo je blagoslovil ter vsem zaželel božjega miru in blagoslova.

Avtorica, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razmišlja o naravnem in družbenem razvoju. O tem so razpravljali številni filozofi, denimo znamenita Aristotel in Gottfried Wilhelm Leibniz. Zanju je najboljši postopni razvoj.

Moralno-etična pravila v jogi pomenijo pogoj duhovnemu napredku ter vključujejo prečiščenje telesa in zavesti. Duševna čistost, ki nastopi kot posledica etičnega delovanja in moralnega nazora, je v jogi bistvenega pomena pri pripravi zavesti na strogo asketsko pot, ki vodi do samospoznanja. Yama predstavlja brzdanje človeške nravi oziroma samodisciplino glede na moralni odnos do sveta. Moralne zapovedi, ki predstavljajo yamo, so nenasilje, resnicoljubnost, nekraja, spolna vzdržnost in osvoboditev od pohlepa. Yama naj bi bila upoštevana ne glede na okoliščine, čas in prostor ter pomeni predano zaobljubo. Zle misli onemogočajo osredinjenost zavesti, saj škodljivo vedenje do katerega koli živega bitja vznemirja zavest. S tem razlogom je nenasilje, ki pomeni ne povzročati bolečine nobenemu živemu bitju, prva in najpomembnejša zapoved. Vse zapovedi, ki sledijo, imajo svoj izvor v nenasilju, to pa implicira neizogibnost dobrohotnosti. Yama zapoveduje, kako naj človek ravna v odnosu do okolja, niyama pa narekuje pravilno ravnanje v odnosu do sebe in pomeni izpolnjevanje dolžnosti ter samodisciplino. To zajema skrb za moralno, telesno in mentalno čistost, ki je opredeljena kot telesna higiena in uživanje čiste hrane ter izogibanje nečistim mislim ali namerno očiščenje slabih misli. Sledi askeza, ki pomeni »to, kar bo uničilo nečistost«: zadovoljstvo, ki v tem kontekstu označuje želeti si nič več, kot je potrebno za ohranitev življenja; samopreučevanje, ki zajema branje svetih besedil zaradi vpliva moči svetega izročila, ki naj bi se izrazilo prek poznejšega premišljevanja o njegovem globljem pomenu, ter predanost bogu. Ta pomeni glavno spodbudo na naporni poti, ki zahteva neomajno osredinjenost in pokončnost. Smisel etičnega in moralnega delovanja je torej v lastnem duhovnem razvoju in ne v nekakšni zunanji motivaciji. Ker tovrstna drža od nas pogosto zahteva trud in disciplino, joga predlaga, da neprimerne misli zavrnemo z gojenjem nasprotnih misli. Tako lahko slabe misli preobrazimo z namerno dobrohotnostjo ali hvaležnostjo.

V evangelijih je odlomek, ki govori o tem, da se je Jezus zvečer z učenci vkrcal v čoln in jim naročil: »Prepeljimo se na drugo stran!« potem pa utrujen zaspal, čeprav se je med plovbo dvignil vihar. Če hočeš iti k drugemu, moraš iti tudi na drugo stran. Če hočeš videti drugo plat medalje, moraš iti na drugo stran. In se bojimo te »druge« strani in »druge« plati, ker se bojimo, da bomo izgubili dostojanstvo, da nam bodo ranili ali vsaj pomečkali ponos … ker se bojimo, da bomo postali drugačni. Lažje je stati na svoji strani, gledati prek, morda celo kdaj pa kdaj pljuniti na drugo stran, saj ne nazadnje z one strani prileti kar nekaj pljunkov in kakšen kamen kdaj pa kdaj, o zmerljivkah pa sploh ne bi … lažje je tožiti, da ni mostov, da ni časa, da nima smisla … Lažje je stati na svoji strani, hvaliti in braniti svojo stran, kot pa zgraditi most, ali pa se s čolnom odpraviti na drugo stran. Pot je naporna in nevarna: nasproten veter, vihar, valovi, ki zalivajo čoln … Jezus pa spi – je sploh božja volja, je sploh prav, da gremo na drugo stran?! In da ne bo pomote: ta drugi breg ni samo političen in strankarski. Govorim o sosedih. O plotu. O nadstropju razlike v stolpnici. Govorim o drugi polovici zakonske postelje. O drugi strani mize v jedilnici. A čeprav je pot naporna in nevarna, Jezus pravi: »Gremo! Prepeljimo se na drugo stran!« Spet. Znova in znova. Tolikokrat, da se ne bomo več bali. Da ne več napor. Da nam bo pot tako preprosta in enostavna, da jo bomo lahko opravili še v spanju. Kot Jezus.

V današnjem prvem berilu slišimo, kako Bog pokliče Abrahama in mu reče: »Pojdi iz svoje dežele ... v deželo, ki ti jo bom pokazal (1Mz 12,1). Bog se približa 72 let staremu Abrahamu in mu predloži načrt za življenje: zapusti svoj dom, svoje sorodnike in vse, ki jih poznaš, in vse, kar ti daje gotovost. Pojdi v novo okolje, ki ga ne poznaš, pojdi, čeprav nimaš nobenega zagotovila varnosti, razen moje obljube. Abraham je šel na pot v zaupanju v tistega, ki ga je poklical, to je v Boga. To je bistvo vere: biti prepričan v gotovost Božje obljube, ne da bi vedel, kam potuješ. Zato tri velika monoteistična verstva: judovstvo, krščanstvo in islam kličejo Abrahamovo ime kot blagoslov, ker je sledil Božjemu klicu in pri tem v luči Božje obljube tvegal vse. Naj naše potovanje poteka od pepelnične srede do velike noči ali iz domačega kraja do svete dežele sta glagola zapustiti in privzeti bistvena za življenje v postnem času. Če bomo kaj opustili v letošnjem postnem času, potem opustimo zgrešene stvari v življenju in postanimo bolj sočutni do svojih najbližjih. Namesto da se odrečemo sladkarijam, alkoholu, kavi in cigaretam, se odpovejmo kritiziranju, jezi, nezadovoljstvu, tekmovalnosti, obsojanju, prepirom in dolgotrajnim zameram ter slabim navadam. Privzemimo pa več prijaznih dejanj, dejanj opogumljanja, ljubezni in sočutja v družini, na delu, v soseščini in kjerkoli drugje je potrebno. Privzemimo več molitve in miloščine. Mistični indijski pesnik Tagore nam je zapustil pretresljivo zgodbo, ki je vredna, da jo premišljujemo v postnem času. Tagorejev kuhar in oskrbnik nekega jutra ni prišel ob uri na delo. Pesnik si je v letih pridobil določeno rutino. Navajen je bil, da je zajtrkoval ob določeni uri, da so bila oblačila pripravljena, prostori počiščeni. Minila je ura in Tagore je vsako minuto postajal bolj živčen. Začel je razmišljati, kako bo kuharja kaznoval. Čez tri ure ni več mislil na kazen, ampak se je odločil, da bo brezvestneža odpustil. Končno se je mož prikazal. Bilo je že sredi dneva. Brez besed se je delavec lotil običajnega dela, kakor da se ni nič zgodilo. Pospravil je sobo in pripravil zajtrk. Potem je začel čistiti stanovanje. Tagore je v nemem besu opazoval skrbnikovo početje. Končno je dejal: »Prenehaj z delom. Izgini! Odpuščen si!« Mož je nadaljeval s pometanjem, čez nekaj minut pa je mirno dejal: »Moja hčerkica je pomoči umrla.« Kako prehitro obsojamo in sodimo ter pripisujemo ljudem slabe stvari. Zapomnimo si. Obstaja cena za odnos. Začnimo jo odplačevati v letošnjem postnem času.

Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato dodala še veliko majhnih ribic, ki naj bi bile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice. Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora v akvariju. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo. Spet je morski pes takoj napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken in se kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval napade, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvarija plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro pozneje odnehal. Ta poskus so v naslednjih tednih ponovili še nekajkrat. Morski pes je bil vsakič manj agresiven in je vsakič manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je naveličal udarcev ob steklena vlakna in popolnoma prenehal napadati. Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Bil je zdresiran, verjel je, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko te končno plavale brez strahu. Številni izmed nas po izkušnji neuspeha ali poraza obupajo in prenehajo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, v svojih glavah še naprej vidimo oviro, čeprav ,prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh ni več. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ,taki pač smo’ ali da ,že mora biti tako’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel: če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko. Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, začne z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam.