Radikalna revolucionarna skupina namerava zrušiti vlado in spodkopati rusko cerkev, da bi zavladala sama. Moč ji daje tajnost njenega delovanja, njeni pripadniki so izjemno inteligentni in brez občutka vesti zmožni kateregakoli zločinskega podviga. Majhno mesto blizu Peterburga postane prizorišče opisa Govorova, ki o dogodkih ve vse, o njem pa ne izvemo veliko. Spoznamo ljubezensko mrežo, ki s svojim stopnjevanjem napetosti napoveduje kaos – od samomorov prek izpovedi o vizijah Boga, dvobojev, političnih satir, požigov, umorov, nesporazumov med revolucionarji, ki izgubljajo medsebojno zaupanje, do tragičnega konca, ki zahteva več življenj in povzroči zaprtje članov skupine

Več kot 200 prebranih knjig o zgodovini Kartagine v 3. stoletju pr. n. št.,obiskovanje neštetih muzejev in prebiranje grških zgodovinarjev ter dve potovanji v severno Afriko so avtorja navdušili za opis najbolj nenavadnih detajlov, ki poganjajo kri po žilah fiktivne junakinje Salambo ob zgodovinskem vojskovodji Hamilkarju.Vojska plačancev, ki so se borili med prvo punsko vojno, si v Hamilkarjevi palači privošči gostijo, napijejo se in osvobodijo nekaj sužnjev, med njimi tudi Spendija, ki bo postal opolzki svetovalec brutalnega voditelja Mata.Med tem prizorom se vitko telo čudovite Salambo, svečenice boginje Tanit, pojavi med pijanimi barbari in popolnoma omreži Matovo srce. Z avtorico spremne besede Katarino Marinčič se je pogovarjala Blažka Muller.

Mefisto je prvič izšel leta 1936, leto dni po svojem nastanku v Amsterdamu, enem od emigrantskih zatočišč Klausa Manna. Za takratni čas skoraj preroško delo opisuje nastanek in vzpon nacizma ter njegove uničujoče posledice. Avtor pa v romanu ne izrisuje političnih in ekonomskih vzrokov za njegov razmah, ampak vzpon nacističnih idej prikazuje v okolju, kjer bi pričakovali visoko mero intelektualne kritičnosti– v gledališču. Glavni lik romana je igralec Hendrik Höfgen, ki je nastal po modelu Mannovega svaka Gustava Gdünd-gensa, tedaj najslavnejšega nemškega igralca, upravnika Državnega gledališča v Berlinu, senatorja in državnega svetnika. Höfgen, pustolovec, povzpetnik in moralni kameleon, se iz gledališke province povzpne na berlinske odrske deske, v novem nacističnem režimu pa pridobi najvišje umetniške in politične časti. Po romanu je madžarski režiser István Szabó posnel film z istoimenskim naslovom in zanj leta 1982 prejel nagrado oskar. Roman Mefisto danes spada med najpomembnejša dela nemške protinacistične književnosti.

Timmermansov roman razgrinja najskrivnostnejše trenutke življenja Pietra Bruegla, ene osrednjih figur evropskega slikarstva. Umetnik, ki je združil krajino, grotesko in upodobitve ljudskega značaja, je predstavljen z barvami, ki odražajo izjemno poznavanje njegovega dela. S peresom, ki se psihološko vživi v vsak trenutek njegovega ustvarjanja, je pisatelj orisal vsak prizor, motiv in potezo Brueglovega čopiča. Pisatelj se je tako celostno poglobil v življenje rojaka, da se zdi, kot da je biografija pisana v Brueglovem slogu, kot da je slikar sam ne bi mogel bolje napisati.

Vse življenje nas učijo, da je pot pomembnejša od cilja, nihče pa nam ne pove, da so najpomembnejše in najbolj odločilne tiste poti, ki jih začrtamo in opravimo šele po tem, ko zastavljeni cilj dosežemo. Pahorjev knjižni prvenec Zmaga je začetek nam s pomočjo avtorjeve neizpodbitne avtoritete serijskega zmagovalca in njegovih dolgoletnih življenjskih in političnih izkušenj to pot uspe predstaviti v nadvse nazorni, razgibani in s praktičnimi primeri iz domačega in mednarodnega družbenega prostora podprti pripovedi. Poti, ki jih zmagovalci uberejo po osvojenem cilju, so namreč tiste, ki med njimi začrtajo pomembne osebnostne razlike, te pa imajo velik vpliv na celo družbo. Kajti samo prvaki lahko v izpolnitvi zastavljene naloge uzrejo možnost novega začetka. In prav ta je tisto, zaradi česar se je bilo vredno potruditi vse do cilja, saj zmagovalcu omogoča vplivati na tok družbenih dogodkov in utreti pot tudi prikrajšanim in šibkejšim od sebe. Borut Pahor je v svojem dosedanjem političnem delovanju dokazal, da svoje poslanstvo razume precej širše in odgovorneje od zasedanja poslanskega sedeža. In ker je njegova knjiga v podnaslovu in po poreklu pisave zastavljena kot priročnik za politične in druge začetnike, smemo upati, da mu bo po poti, ki je bila polna s težavo poiskanih stičišč in premoščenih razpotij, v prihodnosti sledilo čim več politikov in poslovnežev.

V času, ko je spomin na pandemijo koronavirusa še svež in nezaceljen, bomo lahko v slovenskem prevodu Alfreda Leskovca in s spremno besedo Alojza Ihana brali kulturno zgodovino kužnih bolezni z naslovom Šibe človeštva. Knjigo, ki je v izvirniku izšla leta 2005 (v slovenščini je izšla v dveh zvezkih), podpisuje nemški zdravnik in mikrobiolog Stefan Winkle (1911–2006). Winkle je bil zdravnik specialist za higieno, profesor higienike in bakteriologije na Univerzi v Hamburgu in direktor Inštituta za higieniko ter avtor več knjig. Impozantno delo Šibe človeštva se pne čez skoraj 1900 strani, Alfred Leskovec pa je ob prevodu dejal: »Stefan Winkle opisuje kužne bolezni od začetkov zgodovine do sedanjosti, ko so te v glavnem izkoreninjene, zato pa postaja toliko večja nevarnost biološkega vojskovanja (značilnega še posebej za obdobje hladne vojne) in bioterorizma. Posamezno bolezen (gobavost, antraks, kolera, tuberkuloza, tetanus, tifus, kuga, spolne bolezni, malarija, koze, spalna bolezen, steklina, hepatitis, gripa ...) po strnjeni predstavitvi njenih znakov in poteka prikaže skozi posamezna obdobja (stari vek, srednji vek, novi vek in »mikrobiološko ero«) skupaj z ukrepi za njeno preprečevanje in zdravljenje in vsemi usodnimi posledicami ob njenem izbruhu. Knjiga vsebuje tudi bogato slikovno gradivo in številne citate iz del, nastalih v posameznih zgodovinskih obdobjih, ki so jih mučile in tako ali drugače zaznamovale kužne bolezni v obliki epidemij ali pandemij. Avtor skozi optiko kužnih bolezni odpre bralcu nov, drugačen pogled na zgodovino, mu razgrne skrite razloge za takšen ali drugačen potek ali izid zgodovinskih dogajanj, v ozadju katerega je tičala kužna bolezen ali strah pred njo (npr. panični beg Turkov izpred Dunaja). Knjiga je prava zakladnica znanja in informacij tako za ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z medicino, kot tudi za druge zainteresirane bralce.« Neverjetno aktualno delo tako ne odstira le znanstvenega in raziskovalnega delovanja, temveč tudi kulturni, človeški element, ki nam je še kako blizu.

Špela Kuhar in Robert Potokar, arhitekta, ljubitelja umetnosti in dobre hrane ter poznavalca Slovenije, rada raziskujeta odkrite in skrite kotičke naše zanimive dežele. V vodniku sta izbrala tiste, ki bi jih sama želela videti ob prvem obisku Slovenije. Zajela sta tudi zanimive arhitekturne dosežke, ob tem pa iskala zgodbe ljudi, ki so strastno sledili svojim idejam, sanjam in jih uresničili v številnih oblikah, od kulinarike do mojstrskega rokodelstva. Vodnik Slovenija osebno je tudi poln zanimivih zelenih kotičkov – še nedotaknjenih, pa tudi tistih, ki so jih ljudje oplemenitili subtilno in z občutkom. Vabljeni na raziskovanje najboljšega, kar Slovenija lahko ponudi! Z avtorjema se je pogovarjala Marjana Grčman.

S knjižno zbirko Žametna Beletrina (ŽB) se širi program založbe Beletrina, ki se iz uveljavljene nišne založbe za (predvsem) vrhunsko leposlovje in humanistiko podaja na polje splošnega založništva.Cilj zbirke Žametne Beletrina je postati prvi naslov za dobre zgodbe v Sloveniji; za knjige, ki se dobro berejo, o katerih se govori, so aktualne, bralca nagovarjajo z izborom tem, so dobro napisane, niso pa preveč hermetične (ne glede forme in tudi ne glede vsebine), so včasih provokativne, vedno pa sodobne. Zbirka je zasnovana kot žanrski miks, v katerem vsak najde kaj zase (kriminalke, romance, sodobni romani, predelave mitov, YA, avtofikcija …). Pri tem je poudarek na dobrih zgodbah; žanr, v katerem so te zgodbe podane, pa ni toliko relevanten. Z urednico zbirke Branko Fišer se je pogovarjala novinarka Maruša Prelesnik Zdešar.

Urška Perenič (1982) je literarna zgodovinarka, izredna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Več let je predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in gostovala na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju. Bila je znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih »Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška« in »Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe« ter domačih raziskovalnih projektih »Prostor slovenske literarne kulture«, »Nacionalni pesniki in kulturni svetniki« ter »Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju« pod vodstvom ZRC SAZU. Je vodja projekta »Wikivir: Slovenska leposlovna klasika na spletu«. Urška Perenič je avtorica znanstvene monografije in učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja ter avtorica faksimilirane izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove. Bila je tudi članica Strokovne komisije za književnost pri Prešernovem skladu.

V prevodu Aleša Mustarja na knjižne police prihaja zbirka treh zgodb Lepe tujke romunskega pisatelja, pesnika, esejista, univerzitetnega profesorja, literarnega kritika in publicista Mircea Cărtărescuja (1956), enega izmed najpomembnejših živečih romunskih avtorjev. Cărtărescu je prejemnik številnih literarnih nagrad, tudi nagrade Vilenica, prav tako se redno pojavlja kot kandidat za Nobelovo nagrado za književnost – letos se je denimo na lestvicah uvrstil v zgornjo peterico. Knjiga Lepe tujke se poigrava z avtofikcijo, saj v njej spremljamo pisatelja Cărtărescuja in njegove dogodivščine. Kot zapiše v uvodu, zgodbe »temeljijo na resničnih dogodkih in osebah, je pa v njih dosti več fikcije, kot se zdi na prvi pogled«. V zgodbi Antraks prejme nenavadno in nepričakovano pismo z Danskega, ki vsebuje sumljiv beli prah, ob čemer občuti precejšno paniko, zato nevarno pošiljko preda policiji, kjer pa se začnejo dogajati absurdne stvari. V drugi, najdaljši in naslovni zgodbi Lepe tujke mu sledimo v Francijo na gostovanje romunskih pisateljev, kjer spet doživljamo razne bizarnosti, začinjene z dobro mero humorja. Zadnja zgodba, Bacovijanska, pa je satirična obravnava literarne scene in njene samozadostnosti. Prevajalec Aleš Mustar ob tem dodaja: »V romunski sodobni književnosti ni avtorja, ki bi sebe bolj ‘fikcionaliziral’, ’literaliziral’, kot je to naredil Mircea Cărtărescu. V njegovih delih, polnih humorja, satire in grotesknosti, se brišejo meje med fantastičnim in običajnim, nadnaravnim in naravnim, med objektivnim in subjektivnim. Cărtărescu ustvarja lastno enciklopedijo resničnosti in sna, ki ju postavlja v okvir biografizma, avtoreferenčnosti in magičnega realizma. Tako nastane nova poetika, ki je ni mogoče uvrstiti v nobeno literarno zvrst, zato je prevajanje kateregakoli od Cărtărescujevih del praviloma velik prevajalski zalogaj. Zbirka (avto)biografskih kratkih zgodb Lepe tujke, začinjenih s precejšnjim odmerkom (samo)ironije – Cărtărescu se namreč zna zelo dobro pošaliti tudi na svoj račun –, je neusmiljena satira o tuzemskem življenju pisateljev.« Lepe tujke so pravo zmagoslavje slogovne spretnosti in humorne sproščenosti, ki ne bo nikogar pustilo ravnodušnega. Z avtorjem se je pogovarjala Anja Zidar.