Pred nedavnim je pri Slovenski matici izšel tretji zvezek Metamorfoz velikega starorimskega pesnika Publija Ovidija Nazona. Gre za zvezek, ki prinaša sedmo, osmo in deveto knjigo oziroma, rečeno s sodobnejšim besednjakom, sedmi, osmi in deveti spev te epske pesnitve. To pa pomeni, da je Ovidijeva prevajalka, s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana klasična filologinja Barbara Šega Čeh, zdaj, po dobrih 15 letih dela, približno na dveh tretjinah osupljivo ambicioznega, osupljivo zahtevnega projekta, kako v slovenščino preliti kar 12 tisoč verzov dolgo latinsko pesnitev.
A zakaj neki naj bi bili bralke in bralci na izid te knjige pozorni, ko pa prevajalski napor Barbare Šega Čeh očitno sploh še ni pri kraju? – Zato ker Metamorfoze predstavljajo enega izmed temeljev, na katerih je postavljena veličastna zgradba evro-ameriške književnosti. No, ta odgovor pa pred nas slej ko prej postavi novo vprašanje: ali je Ovidijeva pesnitev nekaj marmornatega in monumentalnega, nekaj, kar sicer moremo občudovati na načelni ravni, a nas vendarle pušča hladnega, ali pa Metamorfoze, nasprotno, še naprej pripadajo tistemu segmentu zahodnega kanona, ki bije živo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Barbaro Šega Čeh.
Foto: Goran Dekleva

